»Ta časopis je propadel v roku nekaj mesecev.«

»To, da v vladi ni nobene ženske, je nesprejemljivo. To nas je pognalo na ulice.«

»V Nashvillu so se zgodile prve množične aretacije v zgodovini sedečih protestov. Počutil sem se tako osvobojeno. Rekel sem si: kaj mi še lahko storite? Pretepli ste me, nadlegovali ste me, zdaj ste nas aretirali in vrgli v ječo. Kaj še ostane? Nas boste pobili?«

»To so bile podobe, za katere sem upala, da mi jih ne bo več treba videti.«

»Ta vlada je s tem propadla. Zdaj je na vrsti Sebastian Kurz.«

»Prišel sem, da bi drugim sporočil, da se moramo tudi po poletnih počitnicah še naprej bojevati za Hongkong. Ti protesti so me ozavestili, da še bolj skrbim za družbo in za tiste, ki so brez glasu.«

»To še ni konec civilnega odpora.«

»To počnem za svoje vnuke in prihodnje generacije. Žal mi je, da bodo občutili posledice naše pasivnosti. Zato mislim, da moram narediti vse, kar lahko.«

»To, kar trenutno doživljamo v naši državi, zadeva vse nas – vsakega od nas.«